Odprto izobraževanje

Odprto izobraževanje (9)

Odprto izobraževanje je povezava formalnega in neformalnega izobraževanja ob pomoči sodobne tehnologije, ki povečuje dostopnost do znanja in izobraževanja. Učmo se laho torej kjerkoli in kadarkoli – ne le v šoli, ker je priložnost – in izziv, tako za učence kot tudi učitelje.
Odprtega izobraževanja ne smemo mešati s stihisjkim brskanjem po spletu, ampak gre za nove oblike in načine sodelovanja, ki jih omogočajo:
- odprta učna okolja
- prosto dostopna učna gradiva
- večja povezanost in inovativnost
- izkoriščanje priložnosti digitalne revolucije.
V Sloveniji razvija odprto izobraževanje iniciativa Opening up Slovenia, katare delo se sklada tudi s smernicami evorpske komisije www.OpenupEd.eu.

Besedo e izobraževanje danes razumemo in uporabljamo v dveh pomeni:
- v prvem pomenu gre le za uporabo sodobne IKT v procesu izobraževanja (npr. uporaba e-prosojnic in projektorja namesto grafoskopa, vsebine so dostopne v e-bliki in ne le na papirju...),
- v celostnem pomenu pa gre za spremembo pedagoškega modela ter organizacije pouka, ki se vse bolj spogleduje z izobraževanjem na daljavo.

Z vse bolj dostopno in prisotno tehnologijo sistemski vidik postaja vse bolj samoumeven minimalni standard, vedno večji poudarek pa je na procesnem vidiku, ki pred učitelja postavlja nove didaktične izzive in ga spreminja v organizatorja ustvarjalnega učnega okolja, mentorja, e-tutorja.
Bistvene prednosti e-izobraževanja so:
- večja fleksibilnost v času, kraju, tempu in vsebini izobraževanja (angl.: just-in-time learning, just-in-place learning),
- večja interaktivnost in hitrejši dostop do znanja iz različnih virov,
- možnosti prilagajanja potrebam posameznika,
- preglednost in transparentnost pogojev izobraževanja.

E-izobraževanje od udeleženca zahteva veliko mero motivacije, samodiscipline, odgovornosti in vztrajnosti[1] , zato je pogosto povezano z obliko blended learning (mešano, hibridno, zlito ali kombinirano izobraževanje) (Roberto Carniero, 2007), pri kateri se srečanja v živo ter srečanja in aktivnosti na daljavo dopolnjujejo po premišljenem, didaktično utemeljenem načrtu. V tujini je na to temo opravljenih precej raziskav; v ZDA so kot standard mešanega učenja postavili 30 do 79% programa izvedenega na daljavo (glej Tabela 1: Od tradicionalnega k e-učenju (vir: (Allen, Seaman, & Garrett, 2007)).

kombinirano

[1] Raziskava na Columbia University kaže, da dosežejo študenti, ki so udeleženi v online tečajih za 0.3 točke slabše ocene na štiri-stopenjski lestvici, ter za 7% večjo možnost, da ne bodo vztrajali do konca tečaja. (The Daily Stat, 2013)

E-izobraževanje povečuje dostopnost neformalnega izobraževanja in s tem tudi njegovo demokratičnost. Zadnji odziv na potrebe družbe po prilagodljivi, učeči se delovni sili, so MOOCs (Masive Online Open Courses), prosto-dostopni spletni tečaji. Le ti so sestavljeni iz (krajših) video predavanj, domačega dela udeležencev na daljavo in interaktivnih študijskih forumov. Vrednotenje dela udeležencev, predvsem zaradi množičnosti tečajev (tudi nekaj 100.000 udeležencev), poteka avtomatsko, s pomočjo testov v spletnem učnem okolju oz. v obliki kritičnega prijateljevanja udeležencev samih. Od leta 2008 sta se razvili 2 vrsti prosto-dostopnih spletih tečajev:
• xMOOCs temeljijo predvsem na vodenih lekcijah, zanje je značilno linearno napredovanje udeležencev, ki temelji na obvladovanju podane snovi (transmisijska pedagogika). Tipični so predvsem za področja tehnike in naravoslovja.
• cMOOCs so bolj personalizirani, temeljijo na konektivizmu[1] ; udeleženci si postavljajo svoje cilje in izbirajo med različnimi oblikami aktivnosti. Sami gradijo svojo učno pot, kar pomeni, da je njihovo udeležbo težje spremljati in vrednotiti. Bolj pogosti so na področju družboslovja in humanistike.
Danes se pojavljajo tudi ruge vrste množničnih spletnih tečajev, npr. bMOOC (blended MOOC)...

Pojma prosto-dostopnost sta pri ponudnikih MOOCs različno razumljena: v nekatere tečaje se lahko vključimo kadarkoli, drugi pa se začnejo ob določenem terminu za vse udeležence hkrati; res je tudi, da so tečaji načeloma brezplačni, doplačila pa se skrivajo v certificiranju. Za xMOOCs je značilno tudi varovanje gradiva z avtorskimi pravicami, medtem ko je pri cMOOCs gradivo večinoma pod CC licenco.

MOOC so svoje mesto najprej našli na univerzah, iz česar se je razvil pojem odprte univerze. Gre za univerze, ki so odprte tudi za ljudi brez formalnih akademskih kvalifikacij (za vpis v posamezne tečane ni pogojev) in poleg diplom in drugh znanstvenih nazivov podeljujejo tudi različne certifikate oz. le potrdila o opravljenih tečajih. Pojma odprta univerza zato ne smemo mešati z univerzami na daljavo, ki imajo pogoje za vpis, programe in obveznoti študentov ter pridobljene nazive enake kot pri tradicionalnem študiju oziroma univerzami, ki pri svojem rdnem izobraževalnem programu uporabljajo (tudi) sodobne metode izobraževanja na daljavo (npr. posneta predavanja). Odprtost izobraževanja lahko zajema enega ali več naslednjih področjih:
- odprt dostop (brez vpisnih pogojev o prejšnji izobrazbi, izkušnjah....)
- prosta izbira časa (brez obvezne prisotnosti ob določenih aktivnostih, npr. ocenjevanju, izpitih, skupinskem projektnem delu...)
- delo v lastnem tempu (učno pot izbira udeleženec sam, ni določenih rokov zaključka posameznih aktivnostih oz. zaključnega izpita)
- prosta izbira prostora (vse aktivnosti je možno opraviti na daljavo)
- odprta izbira vsebin (udeleženec prosto izbira vsebine in si sestavi svoj kurikul)
- odprtost različnim skupinam (program omogoča vpis študentov iz tujine, študentov s posebnii potrebami ...)

Ideja kratkih posnetih predavanj iz MOOCs se je razvila v obliko obrnjenega učenja (flipped classroom), pri katerem samostojno učenje z ogledom kratkih posnetkov poteka izven šolskega prostora (in časa), učne ure pa so namenjene raziskovanju, sodelovalnemu delu, projektnemu delu, reševanju problemov, diskusiji... S tem na glavo obrnemo tradicionalno pedagoško paradigmo in čas, ko so učitelji in učenci skupaj (učne ure) izkoristimo za reševanje problemov, sodelovalno delo ... Flipped learning network kot 4 stebre obrnjenega učenja navaja:

  • fleksibilno okolje (prostor, čas),
  • kultura učenja, ki temelji na učenca osredinjeni pedagogiki,
  • diferencirana vsebina (glede na to, kaj učitelj razloži in kaj lahko učenci raziskujejo sami),
  • profesionalni učitelji, ki formativno spremljajo svoje učence in reflektirajo svojo prakso.

Vedno bolj dostopne prenosne naprave so v zadnjih letih pospešile še en koncept  e-izobraževanja,  t.i. Mobile learning, mobilno izobraževanje. Zanj je značilna personalizacija učnega procesa ter razširjanje slednjega tudi izven šole: tako časovno kot prostorsko. Mobilno učenje je povezava med prilagodljivim (fleksibilnim) izobraževanjem in e-izobraževanjem. Prenosniki, tablični računalniki in pametni telefoni postavljajo pred izobraževalce nove izzive, še posebej ker se le – ti pogosto spopadajo s tehnologijo in preveč moči usmerjajo v tehniko in izbiro ustreznih aplikacij in  e-storitev, namesto v učenje in poučevanje.  Novi, dostopni načini komunikacije na daljavo, ki so blizu mladim generacijam, prinašajo s seboj različne možnosti sodelovalnega dela, predvsem pa zahtevajo drugačno organizacijo izobraževalnega procesa s poudarkom na drugačnih učnih  dejavnostih.

Mobilno učenje se vse bolj uporablja tudi pri izobraževanju odraslih. Njegove prednosti že izkoriščajo mnogi delodajalci, ki s prenosom abstraktnega učenja iz računalniških učilnic (oz. izpred domačega računalnika) nazaj v realno situacijo povečajo motivacijo za učenje in njegovo učinkovitost.  (Peters, 2007)

V e-izobraževanju se srečujejo tri skupine akterjev: udeleženci, avtorji in strokovnjaki (večinoma skozi pripravljene e-vsebine) ter e-tutorji.

tutor

E-tutor skrbi za izvedbo in zagotavlja, da udeleženci snov pravilno razumejo in jo dokončno usvojijo.
Za uspešno izvedbo e-izobraževanja potrebuje tutor poleg strokovnih in pedagoških znanj ter kompetenc še mnoga znanja in kompetence s področja komunikacije, motivacije in informacijsko komunikacijske tehnologije.
Projekt E-šolstvo je opredelil in opisal digitalne zmožnosti oz. e-kompetence, ki predstavljajo osnovno raven digitalne pismenosti učitelja. (Kreuh, 2012) Za uspešno izvajanje e-izobraževanja je potrebna vsaj druga raven digitalne pismenosti: digitalna uporaba, za njegovo ustvarjanje pa tretja: digitalna preobrazba, kjer pričakujemo inovativnost in ustvarjalnost.
V spletnem učnem okolju tutor opravlja vlogo
• moderatorja, ko oblikuje in vzdržuje kohezivnost skupine in razvija ter posreduje učne vsebine;
• svetovalca, ki svetuje udeležencem, kako naj učinkovito uporabijo določene e-storitve;
• ocenjevalca, ki daje povratne informacije, preverja in vrednoti pridobljeno znanje
• spodbujevalca, ki stalno spodbuja, pomaga, motivira in vabi udeležence h konstruktivnemu sodelovanju, jih usmerja k smiselni uporabi informacij in kritičnemu razmišljanju, razvija interakcijo z vsebino in medosebno interakcijo. (Šavli, 2005, 14)
Vloga e-tutorja je odvisna tudi od oblike e-izobraževanja: predvsem od deleža dejavnosti, ki se izvajajo na daljavo v blended learningu in njihove oblike (npr. forumi zahtevajo večjo prisotnost in aktivnost e-tutorja kot spletni kvizi).

E-tutor, ki ima izkušnje s tradicionalnim načinom poučevanja se mora zavedati, da se njegova vloga od učiteljeve razlikuje predvsem po obsegu in načinu komuniciranja, ter njegovi interakciji z udeleženci e-izobraževanja. Iz vsevednega predavatelja se spremeni v svetovalca in vodnika, ki ne ponuja le odgovorov, ampak tudi postavlja vprašanja, spodbuja in omogoča samostojnost in samoiniciativnost.
Nekatere razlike med tradicionalnim izobraževanjem in e-izobraževanjem, ki jih mora poznati e-tutor so prikazane v tabeli 2.

tabela2

Tabela 2: Primerjava nekaterih prednosti in omejitev tradicionalnega in e-izobraževanja (prirejeno po Goodyear, 2001, 92-94)

 

Nepogrešljiv del e-izobraževanja so gotovo tudi e-storitve in e-vsebine. Njihova glavna značilnost je uporaba interneta.

V šolstvu se e-storitve uporabljajo za podporo:

  • upravljalsko-odločitvenega dela,
  • finačnemu poslovanju
  • vodenja pedagoške dokumentacije,
  • pedagoško-didaktičnega dela.

Dostopnost e-storitev in e-vsebin, predvem v didaktičnem delu izobraževanja močno omejujeta uporaba tujih jezikov (predvsem angleščine) in dostopnost (plačljivost, ustvarjanje množice računov...)

Če se na področju vodenja pedagoške e-komunikacije (npr. eAsistent, LoPolis)  in učnih platformah (npr. Moodle) že pojavlja precej storitev v slovenskem jeziku, je področje didaktičnih e-storitev, aplikacij in orodij, ki bi omogočala na učenca osredinjen pouk, inovativne načine sonačrtovanja, sovrednotenja in drugih oblik sodelovanja ter dvig njihovih e-kompetenc še večina v angleščini oz. se učitelji znajdejo s storitvami, ki niso bila razvita za namene pouka (npr. urejanje skupnih dokumentov v gmailovem drivu ali One Drive MS).

V zadnjih letih se je v tem smislu izboljšalo tudi stanje na podočju e-vsebin, saj so dostopni že tudi potrjeni i-učbeniki (več v http://www.zrss.si/digitalnaknjiznica/slovenski-i-ucbeniki/ - /1/) v slovenskem jeziku (npr. https://eucbeniki.sio.si/.

Nekaj e-gradiv s kratkim opisom uporabnosti so pripravili tudi učitejli v projektu Inovativna pedagogika 1:1 v luči kompetenc 21. stoletja.