Učenje na daljavo

Učenje v središču


Koncept učenja je že v 20. stoletju doživel pomemben razvoj. Prevladal je socio-konstruktivistični koncept, ki poudarja pomen izgradnje znanja znotraj nekega konteksta, pri čemer še posebej izpostavlja socialne odnose. Psihološki procesi, ki se razvijajo v posamezniku ter družbeno-situacijski vidiki, ki vplivajo na učenje, so razumljeni kot refleksivno in enakovredno povezani (Cobb & Yackel, 1998, str. 42). Nova paradigma razume učenje in kognicijo kot interaktivno dejavnost med posameznikom in situacijo, za znanje pa pravi, da je “umeščeno, proizvod dejavnosti, konteksta in kulture, v kateri se razvija in v kateri je uporabljeno” (Brown, Collins, & Duguid, 1989, str. 32).  Učenje se razume kot “participacija” oziroma “družbeno pogajanje”. V tem kontekstu učitelj pripravlja učna okolja,
– kjer se spodbuja konstruktivno, samoregulacijsko učenje,
– kjer je učenje senzibilno na kontekst,
– kjer je učenje sodelovalno.
Pri tem teoretični koncepti niso recepti za delo v razredu, ampak se naj teorija fleksibilno in ustvarjalno uporablja za načrtovanje dela v  razredu.
Tako konstruktivizem kot učna paradigma zagovarja, da učenje ni pasivno, ampak aktivno, socialno okrepljen proces izgradnje znanja. Znanje se ne more (ni nujno) prenesti na učenca, temveč ga mora sam zgraditi oziroma si ga ustvariti v procesu učenja. Učenec gradi svoje subjektivno interpretacijo in subjektivni pomen objektivne stvarnosti nekega zavestnega predmeta. Učenje poteka kot interakcija z že pridobljenim znanjem posameznega učenca, njegovih idej in izkušenj. Učenje je prisotno v nekaterih socialnih, kulturnih in jezikovnih temeljih posamezne kulture. Konstruktivizem tako zagovarja tezo, da se ne osredotočamo le na poučevanje bistva dejstev, ampak je pomembnejša izkušnja posameznika v procesu pridobivanja znanja. V tem procesu uporabimo jezik (ubesedenje) kot orodje, ki lahko pomaga pri gradnji znanja posameznega učenca, zavedajoč se, da si vsak ustvari svoje znanje glede na njegove izkušnje (Hua Liu in Matthews, 2005).

Študij na daljavo

Študij na daljavo je izobraževalni proces, v katerem sta učitelj in učenec prostorsko ločena  (Bregar, 1995). Pri tem se ločita temeljna procesa izobraževanja: učenje in poučevanje. Pojav ni nov, se pa njegova oblika vedno hitreje spreminja. Prva oblika izobraževanja na daljavo je dopisno izobraževanje, pri katerem je klasično pošto v začetku dvajsetega stoletja zamenjala najprej radijska in nato televizijska tehnologija. Ob koncu 20. stoletja se je tudi v izobraževanju (najprej na univerzah) začel uporabljati internet (Nasseh, 1997).

Priporocila delo na daljavo projekt InfoTez

E-izobraževanje

Bistvena značilnost, ki jo je v izobraževanju na daljavo omogočila uporaba sodobne IKT, je preseganje enosmerne komunikacije dopisnega izobraževanja in uporabe  izobraževalnih (avdio, video in zapisanih) vsebin v različnih formatih, ki je prerasla v povezavo med učiteljem in učencem, izobraževalcem in izobraževancem, interakcijo med vsebino in mnogimi udeleženci, akterji izobraževanja.

Izraz e-izobraževanje običajno uporabljamo na dva načina:

– Sistemski vidik zajema e-izobraževanje kot zbirko vsebin, podprtih z IKT, ki se (običajno) posredujejo preko interneta.

– Procesni vidik se osredotoča predvsem na način izvajanja izobraževalnega procesa.  (Sulčič, 2008)


Z vse bolj dostopno in prisotno tehnologijo sistemski vidik postaja vse bolj samoumeven minimalni standard, vedno večji poudarek pa je na procesnem vidiku, ki pred učitelja postavlja nove didaktične izzive in ga spreminja v organizatorja ustvarjalnega učnega okolja, mentorja, e-tutorja.

Bistvene prednosti e-izobraževanja so:

  • večja fleksibilnost v času, kraju, tempu in vsebini izobraževanja (angl.: just-in-time learning, just-in-place learning),
  • večja interaktivnost in hitrejši dostop do znanja iz različnih virov,
  • možnosti prilagajanja potrebam posameznika,
  • preglednost in transparentnost pogojev izobraževanja.

Motivacija

E-izobraževanje od udeleženca zahteva veliko mero motivacije, samodiscipline, odgovornosti in vztrajnosti, zato je pogosto povezano z obliko blended learning (mešano, hibridno, zlito ali kombinirano izobraževanje) (Roberto Carniero, 2007), pri kateri se srečanja v živo ter srečanja in aktivnosti na daljavo dopolnjujejo po premišljenem, didaktično utemeljenem načrtu.

Motivacija in vztrajnost udeležencev je odvisna od več dejavnikov, med drugim tudi od razvojne stopnje učenca/dijaka ter obremenjenosti s takšnim pristopom. Učenci slovenskih osnovnih in srednjih šol večinoma niso vajeni e-učenja temveč bolj mešanega. Pri prehodu na e-izobraževanje je treba DOBRO in celostno pristopiti k načrtovanju na nivoju celotnega učiteljskega zbora, saj bo v nasprotnem primeru motivacija in vztrajnost udeležencev že po prvem tednu dela drastično padla.

E-izobraževanje

E-gradiva in e-storitve

9. februarja, 2019

Nepogrešljiv del e-izobraževanja so gotovo tudi e-storitve in e-vsebine. Njihova glavna značilnost je uporaba interneta. V šolstvu se e-storitve uporabljajo za…

e-tutor

9. februarja, 2019

V e-izobraževanju se srečujejo tri skupine akterjev: udeleženci, avtorji in strokovnjaki (večinoma skozi pripravljene e-vsebine) ter e-tutorji. E-tutor skrbi za…

Mobilno učenje

9. februarja, 2019

Vedno bolj dostopne prenosne naprave so v zadnjih letih pospešile še en koncept e-izobraževanja, t.i. Mobile learning, mobilno izobraževanje. Zanj…

Obrnjeno učenje

9. februarja, 2019

Ideja kratkih posnetih predavanj iz MOOCs se je razvila v obliko obrnjenega učenja (flipped classroom), pri katerem samostojno učenje z…

Odprta univerza

9. februarja, 2019

MOOC so svoje mesto najprej našli na univerzah, iz česar se je razvil pojem odprte univerze. Gre za univerze, ki…

Množična in odprta spletna predavanja

9. februarja, 2019

E-izobraževanje povečuje dostopnost neformalnega izobraževanja in s tem tudi njegovo demokratičnost. Zadnji odziv na potrebe družbe po prilagodljivi, učeči se…

Preskoči na orodno vrstico